V zadnjih nekaj mesecih smo lahko prebirali novice o poljskih in nizozemskih bojnih letalih, ki streljajo na roj dronov, ki je zašel v poljski zračni prostor; o nemški korporaciji Rheinmetall, ki v tovarni sredi Berlina proizvodnjo avtomobilskih delov nadomešča s proizvodnjo streliva, medtem ko le nekaj kilometrov stran poslanci Bundestaga razpravljajo o ponovni uvedbi naborništva; pa o novem vojaškem holdingu DOVOS, ki ga je Slovenija ustanovila za financiranje razvoja domače oboroževalne industrije. Politične elite, ki so nas še pred kratkim prepričevale, da je Rusija tik pred kolapsom, zmaga Ukrajine pa le še vprašanje časa, nas danes prepričujejo, da lahko Rusija v vsakem hipu napade NATO in okupira Vzhodno Evropo. Ursula von der Leyen svari, da ni več varen niti centimeter evropskega ozemlja, Kaja Kallas pa opeva novo usmeritev Evrope, ki se je v »boju za svobodo in demokracijo« zavezala k »največjemu vojaškemu podvigu v novejši zgodovini«.
Moralnemu imperativu obrambe evropskih vrednot s pospešeno militarizacijo poleg vrhovnih evrobirokratov sledijo tudi filozofi: Bernard-Henri Lévy, Jürgen Habermas in Slavoj Žižek; »emancipatorno dediščino razsvetljenstva« branijo s pozivi k oblikovanju močne in samostojne evropske vojske. Slednjo naj bi Evropa nujno potrebovala, ne le zaradi ruske grožnje, ampak tudi zato, da bi postala geopolitično suverena in se strateško osamosvojila od ZDA. Po Žižku se lahko le tako izvijemo iz grozečega primeža dveh mračnjakov, Putina in Trumpa, ki ju druži ideološka sovražnost do »evropske civilizacije kot najnovejše oblike razsvetljenstva«.
Težava je v tem, da oboroževalna histerija ne prežema več le retorike tehnokratov iz Bruslja ter filozofov, ki se znova čutijo poklicane, da »branijo« Evropo, temveč prodira vse globlje v pore institucionalnega ustroja Evropske unije. Ob potrditvi zaveze članic Nata, da izdatke za obrambo dvignejo na 5 odstotkov BDP, se vojaški proračuni evropskih držav postopoma dvigujejo na raven iz časov hladne vojne. Prioritetam Nata se je prilagodila tudi fiskalna politika EU: od lanskega leta lahko članice EU uveljavljajo odstopno klavzulo od fiskalnih pravil. Medtem ko slednja še naprej strogo omejujejo javne investicije v bolnice in šole ter izdatke za pokojnine in socialne transferje, pa za investicije v topove in tanke proračunske omejitve ne veljajo.
Promotorji militarizacije nas poskušajo prepričati, da je oboroževalna mrzlica logičen odziv EU na vojno v Ukrajini in grožnjo, ki naj bi jo Rusija predstavljala celotni Evropi. A kljub temu, da so številne države članice že kmalu po vdoru ruske vojske v Ukrajino začele povečevati vojaške izdatke ter na ravni EU uvedle ali okrepile nekatere finančne instrumente za spodbujanje oboroževanja (denimo EPF, EDIPRA in ASAP), so začele najbolj megalomanske načrte mrzlično sprejemati šele po marcu 2025, ko je Svet EU potrdil strategijo ponovnega oboroževanja ReArm Europe. Slednja z namenom doseganja polne bojne pripravljenosti – karkoli naj bi že to pomenilo – do leta 2030 predvideva 800 milijard € investicij v oboroževanje. Nemški parlament je hkrati izglasoval ustavne spremembe za razrahljanje fiskalnih pravil z namenom ustanovitve 500-milijardnega sklada za oboroževanje. Te spremembe niso bile posledica premikov na fronti v Ukrajini ali ruskega zaostrovanja odnosov z EU, temveč so sledile stopnjevanju pritiskov Trumpa, ki je v začetku leta 2025 od evropskih držav zahteval drastično povečanje izdatkov za orožje. Evropo poleg vse glasnejših domačih vojnih dobičkarjev k oboroževanju veliko bolj kot Rusija silijo ZDA, ki želijo v okviru spremenjenih geopolitičnih razmerij uveljaviti novo mednarodno delitev dela v »svobodnem svetu«.
Po drugi svetovni vojni se je namreč na Zahodu vzpostavila geopolitična ureditev, ki je temeljila na jasni delitvi nalog med Evropo in ZDA. Proces evropskih integracij, ki se je začel z ustanovitvijo Evropske skupnosti za premog in jeklo (1953) in vodil do ustanovitve Evropske unije (1992), je bil po eni strani proces gospodarske in monetarne integracije evropskega kapitala. Po drugi strani pa je bil hkrati proces politične regulacije držav, ki je poskrbel za to, da so se v Evropi na oblasti ohranjale proameriške oziroma protisovjetske vlade. V očeh najvplivnejših političnih strategov z druge strani Atlantika, kot je Brzezinski, je bila prav to ključna funkcija evropskih integracij, hkrati pa tudi temeljni razlog, da ZDA Evropo ohranjajo pod svojo »vojaško zaščito«. Z besedami nekdanjega ameriškega predsednika Trumana: »Grožnja svetovne nadvlade Sovjetske Rusije spodkopava našo svobodo in spodkopava svet, ki omogoča preživetje svobodnega duha […]. Obramba Evrope je temelj obrambe celotnega svobodnega sveta – vključno z nami samimi. Del naše naloge bo okrepiti vojaško moč naših evropskih partnerjev s pošiljanjem orožja in opreme, ko se bo naša vojaška proizvodnja širila.«
EU je vse do danes ostala projekt notranje politične regulacije evropskih držav, ki temelji na gospodarski in monetarni integraciji, ne vključuje pa niti enotne niti avtonomne zunanje in vojaške politike. Za ceno popolne podreditve svoje zunanje politike ZDA si je vojaško zaščito vselej zagotavljala pri Natu. Iz tega razloga Wolfgang Streeck trdi, da je EU »v praksi gospodarski podaljšek Nata«. Aktualna oboroževalna histerija v Evropi pa temelji na preizpraševanju povojne delitve dela: med evropskimi političnimi in intelektualnimi elitami se oblikuje konsenz, da EU svoje funkcije obrambe »evropske civilizacije« na fronti z Rusijo ne more več opravljati le s politično regulacijo oziroma le kot gospodarski podaljšek Nata, pač pa zgolj tako, da tudi sama postane močna in avtonomna vojaška sila.
K aktualni militarizaciji po eni strani vodi zaostrovanje notranjih protislovij EU. Od devetdesetih let dalje je namreč gospodarski razvoj EU poganjala izvozna industrija držav iz centra Evrope, zlasti Nemčije. Njena rast je temeljila na izkoriščanju domačih prekarnih delavcev in poceni delovne sile v podizvajalskih obratih Vzhodne in Srednje Evrope. Hkrati se je opirala na nizke cene energije, ki jih je zagotavljala s kurjenjem premoga, jedrsko energijo in uvozom poceni zemeljskega plina iz Rusije. Povpraševanje po izvoznih produktih pa si je zagotavljala na periferiji evroobmočja: nemške in francoske banke so trgovinske presežke, ki so se kopičili v industrijsko razvitih zahodnoevropskih državah, v obliki kreditov plasirale v države, kot je Grčija, in s tem omogočale realizacijo izvoznih produktov. Trgovinski presežki centra so se tako zrcalili v trgovinskih primanjkljajih periferije.
Z izbruhom globalne krize kapitalizma (2008), ki se je kasneje razvila v dolžniško krizo evroobmočja, pa so se pokazale razpoke v dolžniškem financiranju trgovinskih primanjkljajev. Izgube, ki so jih zaradi nasedlih kreditov na periferiji v svojih bilancah beležile nemške in francoske banke, so reševali z obsežnimi dokapitalizacijami bank na eni strani in strogimi varčevalnimi ukrepi na drugi. S tem je bil strošek reševanja krize industrijskega in bančnega sektorja prenesen na delavski razred in širše prebivalstvo. V nasprotju s Kitajsko in ZDA, ki sta se na krizo odzvali z obsežnimi programi javne porabe, je EU s strogo varčevalno politiko upočasnila gospodarsko okrevanje in dodatno zavrla investicije. Nemška izvozna industrija se je po letu 2010 ob nadaljnji stagnaciji povpraševanja v Evropi pri življenju ohranjala le še zahvaljujoč povpraševanju na rastočih izvoznih trgih v ZDA in na Kitajskem.
Okoli leta 2018 so se začele kazati strukturne težave takšnega vzorca rasti. Hitra rast Kitajske, ki je bila za Nemčijo sprva del rešitve, je postala del problema: paradni konji nemške avtomobilske, strojne in kemične industrije enostavno niso več mogli konkurirati vse močnejšim kitajskim tekmecem. Ko se je izvoz najprej zrušil na kitajskem trgu in nato vse izraziteje tudi drugod, se je začela nemška industrijska proizvodnja vztrajno krčiti. K stiskanju marž nemške izvozne industrije je prispevalo naraščanje stroškov dela – z razvojem nekaterih držav Srednje in Vzhodne Evrope se je začel prazniti bazen poceni podizvajalske delovne sile. Hkrati so se s prehodom s fosilnih goriv in jedrske energije na bistveno dražje obnovljive vire podražili energenti. Nemško kemično, kovinskopredelovalno in jeklarsko industrijo pa je po eskalaciji vojne v Ukrajini prizadel še šok zaradi prekinitve dotoka poceni ruskega zemeljskega plina. Nemška industrijska proizvodnja se je od leta 2018 do leta 2024 skrčila za kar 14 %.
Čeprav je vojna v Ukrajini nemško industrijo potisnila še globlje v krizo, v njej zdaj nemški kapital vidi priložnost za svoje vstajenje. Kot je za Financial Times dejal eden od vodilnih francoskih kapitalistov: »Nemci ne morejo prodati svojih avtomobilov. Zato bodo proizvajali tanke.« Oboroževalna manija odpira pot projektu vojnega keynesianizma, ki naj bi s povečanjem javnih izdatkov za oboroževanje spodbudil domače povpraševanje in gospodarsko rast, hkrati pa omogočil nadaljnjo redistribucijo bogastva v korist kapitala prek razgradnje socialne države. Nemški kancler Merz je tako ob napovedi rekordnega povečanja proračuna za vojsko hkrati zatrdil, da »socialna država, kot jo poznamo danes, ni več finančno vzdržna«. Enaka logika je na delu v Sloveniji: vlada po eni strani trdi, da nas železni zakoni demografije neizbežno silijo v krčenje izdatkov za pokojnine za 2 % BDP, hkrati pa napoveduje dvig proračuna za vojsko za 3,4 % BDP.
maartinh on
Brezzveze.
To, da nismo vojaško močni je eden od edinih razlogov, zakaj lahko Amerika z nami dela kot z smetjo.
Lahko bi branili Ukrajino, ko so Rusi napadli Krim, lahko bi jo branili leta nazaj. Ampak smo zaupali Amerom, zdaj pa vidimo kam nas je pripeljalo ne-oboroževanje skozi desetletja in zanašanje na druge.
termicrafter16 on
Nevem kaj ta veleum ki je to napisal hoče povedat…
Kako pa naj bi se Evropa osamosvojila od Ameriškega vpliva če nemoremo sami stati na dveh nogah…
Vlaganje v vojaško industrijo do neke meje je minimum, da lahko Evropa sedi za pogajalsko mizo.
To je vlaganje sedaj nekaj procentov zato da nebo potrebno vlagati kasneje življenj in veliko večje vsote denarja. Je pač zavarovanje kot bi plačeval na zavarovalnici.
Seveda bo del denarja za militarizacijo sel v druge države ker je evropski vojaški sektor spal več kot 30 let… in nebojo spremembe čez noč ampak nekje treba začeti
indigo_zen on
Oprosti, samo propagandna sporocila so dovoljena, prosim za izbris teme
4 Comments
– https://www.disenz.net/evropska-unija-vojni-projekt/
—
***Evropska unija: vojni projekt***
-Sašo Furlan
-14 novembra, 2025
-Eseji
—
V zadnjih nekaj mesecih smo lahko prebirali novice o poljskih in nizozemskih bojnih letalih, ki streljajo na roj dronov, ki je zašel v poljski zračni prostor; o nemški korporaciji Rheinmetall, ki v tovarni sredi Berlina proizvodnjo avtomobilskih delov nadomešča s proizvodnjo streliva, medtem ko le nekaj kilometrov stran poslanci Bundestaga razpravljajo o ponovni uvedbi naborništva; pa o novem vojaškem holdingu DOVOS, ki ga je Slovenija ustanovila za financiranje razvoja domače oboroževalne industrije. Politične elite, ki so nas še pred kratkim prepričevale, da je Rusija tik pred kolapsom, zmaga Ukrajine pa le še vprašanje časa, nas danes prepričujejo, da lahko Rusija v vsakem hipu napade NATO in okupira Vzhodno Evropo. Ursula von der Leyen svari, da ni več varen niti centimeter evropskega ozemlja, Kaja Kallas pa opeva novo usmeritev Evrope, ki se je v »boju za svobodo in demokracijo« zavezala k »največjemu vojaškemu podvigu v novejši zgodovini«.
Moralnemu imperativu obrambe evropskih vrednot s pospešeno militarizacijo poleg vrhovnih evrobirokratov sledijo tudi filozofi: Bernard-Henri Lévy, Jürgen Habermas in Slavoj Žižek; »emancipatorno dediščino razsvetljenstva« branijo s pozivi k oblikovanju močne in samostojne evropske vojske. Slednjo naj bi Evropa nujno potrebovala, ne le zaradi ruske grožnje, ampak tudi zato, da bi postala geopolitično suverena in se strateško osamosvojila od ZDA. Po Žižku se lahko le tako izvijemo iz grozečega primeža dveh mračnjakov, Putina in Trumpa, ki ju druži ideološka sovražnost do »evropske civilizacije kot najnovejše oblike razsvetljenstva«.
Težava je v tem, da oboroževalna histerija ne prežema več le retorike tehnokratov iz Bruslja ter filozofov, ki se znova čutijo poklicane, da »branijo« Evropo, temveč prodira vse globlje v pore institucionalnega ustroja Evropske unije. Ob potrditvi zaveze članic Nata, da izdatke za obrambo dvignejo na 5 odstotkov BDP, se vojaški proračuni evropskih držav postopoma dvigujejo na raven iz časov hladne vojne. Prioritetam Nata se je prilagodila tudi fiskalna politika EU: od lanskega leta lahko članice EU uveljavljajo odstopno klavzulo od fiskalnih pravil. Medtem ko slednja še naprej strogo omejujejo javne investicije v bolnice in šole ter izdatke za pokojnine in socialne transferje, pa za investicije v topove in tanke proračunske omejitve ne veljajo.
Promotorji militarizacije nas poskušajo prepričati, da je oboroževalna mrzlica logičen odziv EU na vojno v Ukrajini in grožnjo, ki naj bi jo Rusija predstavljala celotni Evropi. A kljub temu, da so številne države članice že kmalu po vdoru ruske vojske v Ukrajino začele povečevati vojaške izdatke ter na ravni EU uvedle ali okrepile nekatere finančne instrumente za spodbujanje oboroževanja (denimo EPF, EDIPRA in ASAP), so začele najbolj megalomanske načrte mrzlično sprejemati šele po marcu 2025, ko je Svet EU potrdil strategijo ponovnega oboroževanja ReArm Europe. Slednja z namenom doseganja polne bojne pripravljenosti – karkoli naj bi že to pomenilo – do leta 2030 predvideva 800 milijard € investicij v oboroževanje. Nemški parlament je hkrati izglasoval ustavne spremembe za razrahljanje fiskalnih pravil z namenom ustanovitve 500-milijardnega sklada za oboroževanje. Te spremembe niso bile posledica premikov na fronti v Ukrajini ali ruskega zaostrovanja odnosov z EU, temveč so sledile stopnjevanju pritiskov Trumpa, ki je v začetku leta 2025 od evropskih držav zahteval drastično povečanje izdatkov za orožje. Evropo poleg vse glasnejših domačih vojnih dobičkarjev k oboroževanju veliko bolj kot Rusija silijo ZDA, ki želijo v okviru spremenjenih geopolitičnih razmerij uveljaviti novo mednarodno delitev dela v »svobodnem svetu«.
Po drugi svetovni vojni se je namreč na Zahodu vzpostavila geopolitična ureditev, ki je temeljila na jasni delitvi nalog med Evropo in ZDA. Proces evropskih integracij, ki se je začel z ustanovitvijo Evropske skupnosti za premog in jeklo (1953) in vodil do ustanovitve Evropske unije (1992), je bil po eni strani proces gospodarske in monetarne integracije evropskega kapitala. Po drugi strani pa je bil hkrati proces politične regulacije držav, ki je poskrbel za to, da so se v Evropi na oblasti ohranjale proameriške oziroma protisovjetske vlade. V očeh najvplivnejših političnih strategov z druge strani Atlantika, kot je Brzezinski, je bila prav to ključna funkcija evropskih integracij, hkrati pa tudi temeljni razlog, da ZDA Evropo ohranjajo pod svojo »vojaško zaščito«. Z besedami nekdanjega ameriškega predsednika Trumana: »Grožnja svetovne nadvlade Sovjetske Rusije spodkopava našo svobodo in spodkopava svet, ki omogoča preživetje svobodnega duha […]. Obramba Evrope je temelj obrambe celotnega svobodnega sveta – vključno z nami samimi. Del naše naloge bo okrepiti vojaško moč naših evropskih partnerjev s pošiljanjem orožja in opreme, ko se bo naša vojaška proizvodnja širila.«
EU je vse do danes ostala projekt notranje politične regulacije evropskih držav, ki temelji na gospodarski in monetarni integraciji, ne vključuje pa niti enotne niti avtonomne zunanje in vojaške politike. Za ceno popolne podreditve svoje zunanje politike ZDA si je vojaško zaščito vselej zagotavljala pri Natu. Iz tega razloga Wolfgang Streeck trdi, da je EU »v praksi gospodarski podaljšek Nata«. Aktualna oboroževalna histerija v Evropi pa temelji na preizpraševanju povojne delitve dela: med evropskimi političnimi in intelektualnimi elitami se oblikuje konsenz, da EU svoje funkcije obrambe »evropske civilizacije« na fronti z Rusijo ne more več opravljati le s politično regulacijo oziroma le kot gospodarski podaljšek Nata, pač pa zgolj tako, da tudi sama postane močna in avtonomna vojaška sila.
K aktualni militarizaciji po eni strani vodi zaostrovanje notranjih protislovij EU. Od devetdesetih let dalje je namreč gospodarski razvoj EU poganjala izvozna industrija držav iz centra Evrope, zlasti Nemčije. Njena rast je temeljila na izkoriščanju domačih prekarnih delavcev in poceni delovne sile v podizvajalskih obratih Vzhodne in Srednje Evrope. Hkrati se je opirala na nizke cene energije, ki jih je zagotavljala s kurjenjem premoga, jedrsko energijo in uvozom poceni zemeljskega plina iz Rusije. Povpraševanje po izvoznih produktih pa si je zagotavljala na periferiji evroobmočja: nemške in francoske banke so trgovinske presežke, ki so se kopičili v industrijsko razvitih zahodnoevropskih državah, v obliki kreditov plasirale v države, kot je Grčija, in s tem omogočale realizacijo izvoznih produktov. Trgovinski presežki centra so se tako zrcalili v trgovinskih primanjkljajih periferije.
Z izbruhom globalne krize kapitalizma (2008), ki se je kasneje razvila v dolžniško krizo evroobmočja, pa so se pokazale razpoke v dolžniškem financiranju trgovinskih primanjkljajev. Izgube, ki so jih zaradi nasedlih kreditov na periferiji v svojih bilancah beležile nemške in francoske banke, so reševali z obsežnimi dokapitalizacijami bank na eni strani in strogimi varčevalnimi ukrepi na drugi. S tem je bil strošek reševanja krize industrijskega in bančnega sektorja prenesen na delavski razred in širše prebivalstvo. V nasprotju s Kitajsko in ZDA, ki sta se na krizo odzvali z obsežnimi programi javne porabe, je EU s strogo varčevalno politiko upočasnila gospodarsko okrevanje in dodatno zavrla investicije. Nemška izvozna industrija se je po letu 2010 ob nadaljnji stagnaciji povpraševanja v Evropi pri življenju ohranjala le še zahvaljujoč povpraševanju na rastočih izvoznih trgih v ZDA in na Kitajskem.
Okoli leta 2018 so se začele kazati strukturne težave takšnega vzorca rasti. Hitra rast Kitajske, ki je bila za Nemčijo sprva del rešitve, je postala del problema: paradni konji nemške avtomobilske, strojne in kemične industrije enostavno niso več mogli konkurirati vse močnejšim kitajskim tekmecem. Ko se je izvoz najprej zrušil na kitajskem trgu in nato vse izraziteje tudi drugod, se je začela nemška industrijska proizvodnja vztrajno krčiti. K stiskanju marž nemške izvozne industrije je prispevalo naraščanje stroškov dela – z razvojem nekaterih držav Srednje in Vzhodne Evrope se je začel prazniti bazen poceni podizvajalske delovne sile. Hkrati so se s prehodom s fosilnih goriv in jedrske energije na bistveno dražje obnovljive vire podražili energenti. Nemško kemično, kovinskopredelovalno in jeklarsko industrijo pa je po eskalaciji vojne v Ukrajini prizadel še šok zaradi prekinitve dotoka poceni ruskega zemeljskega plina. Nemška industrijska proizvodnja se je od leta 2018 do leta 2024 skrčila za kar 14 %.
Čeprav je vojna v Ukrajini nemško industrijo potisnila še globlje v krizo, v njej zdaj nemški kapital vidi priložnost za svoje vstajenje. Kot je za Financial Times dejal eden od vodilnih francoskih kapitalistov: »Nemci ne morejo prodati svojih avtomobilov. Zato bodo proizvajali tanke.« Oboroževalna manija odpira pot projektu vojnega keynesianizma, ki naj bi s povečanjem javnih izdatkov za oboroževanje spodbudil domače povpraševanje in gospodarsko rast, hkrati pa omogočil nadaljnjo redistribucijo bogastva v korist kapitala prek razgradnje socialne države. Nemški kancler Merz je tako ob napovedi rekordnega povečanja proračuna za vojsko hkrati zatrdil, da »socialna država, kot jo poznamo danes, ni več finančno vzdržna«. Enaka logika je na delu v Sloveniji: vlada po eni strani trdi, da nas železni zakoni demografije neizbežno silijo v krčenje izdatkov za pokojnine za 2 % BDP, hkrati pa napoveduje dvig proračuna za vojsko za 3,4 % BDP.
Brezzveze.
To, da nismo vojaško močni je eden od edinih razlogov, zakaj lahko Amerika z nami dela kot z smetjo.
Lahko bi branili Ukrajino, ko so Rusi napadli Krim, lahko bi jo branili leta nazaj. Ampak smo zaupali Amerom, zdaj pa vidimo kam nas je pripeljalo ne-oboroževanje skozi desetletja in zanašanje na druge.
Nevem kaj ta veleum ki je to napisal hoče povedat…
Kako pa naj bi se Evropa osamosvojila od Ameriškega vpliva če nemoremo sami stati na dveh nogah…
Vlaganje v vojaško industrijo do neke meje je minimum, da lahko Evropa sedi za pogajalsko mizo.
To je vlaganje sedaj nekaj procentov zato da nebo potrebno vlagati kasneje življenj in veliko večje vsote denarja. Je pač zavarovanje kot bi plačeval na zavarovalnici.
Seveda bo del denarja za militarizacijo sel v druge države ker je evropski vojaški sektor spal več kot 30 let… in nebojo spremembe čez noč ampak nekje treba začeti
Oprosti, samo propagandna sporocila so dovoljena, prosim za izbris teme