Odlični Škodini 30,5 cm možnarji *M. 11* in 38 cm havbice *M. 16* so se proslavili na bojiščih, kjer se je med 1. svetovno vojno borila avstro-ogrska vojska. Ta težka oblegovalna orožja se niso izkazala le pri obstreljevanju sovražnih utrdb. Zaradi strme balistične krivulje leta izstrelka so bila dobrodošla tudi v vlogi poljskega topništva na gorati italijanski fronti. Ravno zaradi svoje zasnove pa imajo možnarji in havbice relativno kratek domet. Avstro-ogrska vojska je potrebovala top dolgega dosega, s katerim bi lahko obstreljevali pomembne cilje daleč v sovražnikovem zaledju, denimo cestne in železniške povezave, mostove, skladišča, poveljniška mesta in podobno. Od Škode je naročila razvoj daljnometnega topa kalibra 24 cm.
Da bi poenostavili razvoj in proizvodnjo, so načrtovalci večino delov prevzeli kar od havbice *M. 16*. Orožji sta se razlikovali le v cevi in zibki. Cev topa *M. 16* skupaj z zaklepom je tehtala 20.300 kg, dolga pa je bila 9.600 mm oziroma 40 kalibrov (cev havbice M. 16 je bila dolga 17 kalibrov). Zibka je tehtala 8.000 kg. Lafeta in škatlasto podnožje sta ostala enaka kot pri havbici, tehtala pa sta 7.400 kg in 43.400 kg. Skupaj je top tehtal 79.100 kg. Največje dovoljeno polnjenje 59 kg brezdimnega smodnika je 215 kg težko granato, polnjeno z 19,5 kg eksploziva, z začetno hitrostjo 750 m/s pognalo do 26.300 m daleč. Top v nasprotju s havbico ni imel posebnega polnilnega mehanizma. Granato so z žerjavom položili na pladenj, ki so ga dvignili, da je bil poravnan s cevjo, nato pa granato z lesenim nabijačem ročno potisnili v ležišče, podobno kot pri možnarju *M. 11*. Pladenj so nato spustili, da pri odsunu ni bil v napoto cevi. Naklon cevi pri strelu je znašal med 10 in 41,5 °. Posadka je lahko izstrelila do 12 granat na uro. Baterijo z enim topom je tvorilo 8 častnikov, 200 mož, 5 konj, 5 vlačilcev ter 20 raznih motornih vozil s prikolicami.
Enako kot havbico *M. 16* so tudi top *M. 16* prevažali razstavljen na štiri dele: cev, lafeto z zibko in obe polovici škatlastega podnožja. Vsaka prikolica je imela svoj bencinsko-električni vlačilec *M. 16*. Še en vlačilec je vlekel prikolico s strelivom, skupaj 28 granat s smodniškimi polnjenji v medeninastih tulcih. Prikolica s cevjo je tehtala 38.000 kg, prikolica z lafeto in zibko 30.800 kg, prikolici s polovicama škatlastega podnožja pa 36.600 in 37.600 kg. Ostale podrobnosti teh vlačilcev lahko preberete v objavi za havbico *M. 16*.
Sestavljanje topa je bilo, uganili ste, enako kot pri havbici *M. 16* in ga ne bom ponovno opisoval.
Top je dobil oznako *24-cm Kanone M. 16*. Škoda je prejela naročilo za devet topov, dve rezervni cevi in eno rezervno zibko. Do konca vojne je izdelala samo dva topa, eno rezervno cev in rezervno zibko. Prvi top so testno nastrelili 7. novembra 1916, drugega pa 19. decembra. Do konca vojne so izdelali še rezervno cev in popravili cevi prvih dveh topov. Cevi so se namreč močno obrabljale, kar je imelo za posledico padec dometa in natančnosti. Ker je bila cev sestavljena iz notranje cevi in plašča, je bilo treba menjati le notranjo cev.
**Med 1. svetovno vojno**
O delovanju topov *M. 16* med 1. svetovno vojno ni veliko znanega. Ker sem bil skop z opisom topa, si lahko v zvezi s tem privoščim ne tako zelo kratko razpravo, da pokažem, kako pomanjkljiva in zavajajoča je včasih literatura in s čim se človek sooča, ko preučuje vojno zgodovino. Prášil je v svoji sicer odlični knjigi objavil posnetek topa *M. 16*, ki ga vidite na prvem mestu moje objave. Trdi, da je bil top fotografiran na položaju blizu nemškega mesta Reifenberg 12 km od francoske meje. Avstro-Ogrska naj bi ga namreč za nekaj časa posodila Nemcem. Ob pogledu na zemljevid sem se začudil, saj je Reifenberg od francoske meje oddaljen 12 km *zdaj*. Med 1. svetovno vojno, ko sta bili Alzacija in Lorena nemški, je bil precej globlje v Nemčiji, dlje od meje in od fronte, ki bi bila v tem primeru krepko zunaj njegovega dometa. Prášil je na naslednji strani objavil še eno fotografijo, ki naj bi prikazovala top *M. 16* v bližini avstrijskega kraja Dornbirn. Postavitev topa »in the middle of bumfuck nowhere« bližje Švici in Liechtensteinu kot italijanski fronti ima še manj smisla. Zadeva je bila tolikanj bolj sumljiva, ker je okolica topa na obeh fotografijah zelo podobna, kar sicer priznava tudi Prášil.
Moje sume je potrdila razprava na forumu Prohereditate, kjer so razvozlali uganko. Reifenberg in Dornbirn zvenita sila podobno kot Rihemberk (danes Branik) in Dornberk, ki stojita zelo blizu drug drugega v Vipavski dolini in seveda gre za isti položaj, od koder je bilo mogoče čisto lepo streljati v italijansko zaledje. Poleg tega sem na strani ÖNB našel še prekrasne fotografije razstavljenega topa, ki se glede na opis in datum skladajo s prvo. Top je torej Italijanom grenil življenje na Krasu ali pa na Goriškem, seveda pod pogojem, da so iz njega tudi streljali.
1 Comment
[1/2]
**Daljše je boljše**
Odlični Škodini 30,5 cm možnarji *M. 11* in 38 cm havbice *M. 16* so se proslavili na bojiščih, kjer se je med 1. svetovno vojno borila avstro-ogrska vojska. Ta težka oblegovalna orožja se niso izkazala le pri obstreljevanju sovražnih utrdb. Zaradi strme balistične krivulje leta izstrelka so bila dobrodošla tudi v vlogi poljskega topništva na gorati italijanski fronti. Ravno zaradi svoje zasnove pa imajo možnarji in havbice relativno kratek domet. Avstro-ogrska vojska je potrebovala top dolgega dosega, s katerim bi lahko obstreljevali pomembne cilje daleč v sovražnikovem zaledju, denimo cestne in železniške povezave, mostove, skladišča, poveljniška mesta in podobno. Od Škode je naročila razvoj daljnometnega topa kalibra 24 cm.
Da bi poenostavili razvoj in proizvodnjo, so načrtovalci večino delov prevzeli kar od havbice *M. 16*. Orožji sta se razlikovali le v cevi in zibki. Cev topa *M. 16* skupaj z zaklepom je tehtala 20.300 kg, dolga pa je bila 9.600 mm oziroma 40 kalibrov (cev havbice M. 16 je bila dolga 17 kalibrov). Zibka je tehtala 8.000 kg. Lafeta in škatlasto podnožje sta ostala enaka kot pri havbici, tehtala pa sta 7.400 kg in 43.400 kg. Skupaj je top tehtal 79.100 kg. Največje dovoljeno polnjenje 59 kg brezdimnega smodnika je 215 kg težko granato, polnjeno z 19,5 kg eksploziva, z začetno hitrostjo 750 m/s pognalo do 26.300 m daleč. Top v nasprotju s havbico ni imel posebnega polnilnega mehanizma. Granato so z žerjavom položili na pladenj, ki so ga dvignili, da je bil poravnan s cevjo, nato pa granato z lesenim nabijačem ročno potisnili v ležišče, podobno kot pri možnarju *M. 11*. Pladenj so nato spustili, da pri odsunu ni bil v napoto cevi. Naklon cevi pri strelu je znašal med 10 in 41,5 °. Posadka je lahko izstrelila do 12 granat na uro. Baterijo z enim topom je tvorilo 8 častnikov, 200 mož, 5 konj, 5 vlačilcev ter 20 raznih motornih vozil s prikolicami.
Enako kot havbico *M. 16* so tudi top *M. 16* prevažali razstavljen na štiri dele: cev, lafeto z zibko in obe polovici škatlastega podnožja. Vsaka prikolica je imela svoj bencinsko-električni vlačilec *M. 16*. Še en vlačilec je vlekel prikolico s strelivom, skupaj 28 granat s smodniškimi polnjenji v medeninastih tulcih. Prikolica s cevjo je tehtala 38.000 kg, prikolica z lafeto in zibko 30.800 kg, prikolici s polovicama škatlastega podnožja pa 36.600 in 37.600 kg. Ostale podrobnosti teh vlačilcev lahko preberete v objavi za havbico *M. 16*.
Sestavljanje topa je bilo, uganili ste, enako kot pri havbici *M. 16* in ga ne bom ponovno opisoval.
Top je dobil oznako *24-cm Kanone M. 16*. Škoda je prejela naročilo za devet topov, dve rezervni cevi in eno rezervno zibko. Do konca vojne je izdelala samo dva topa, eno rezervno cev in rezervno zibko. Prvi top so testno nastrelili 7. novembra 1916, drugega pa 19. decembra. Do konca vojne so izdelali še rezervno cev in popravili cevi prvih dveh topov. Cevi so se namreč močno obrabljale, kar je imelo za posledico padec dometa in natančnosti. Ker je bila cev sestavljena iz notranje cevi in plašča, je bilo treba menjati le notranjo cev.
**Med 1. svetovno vojno**
O delovanju topov *M. 16* med 1. svetovno vojno ni veliko znanega. Ker sem bil skop z opisom topa, si lahko v zvezi s tem privoščim ne tako zelo kratko razpravo, da pokažem, kako pomanjkljiva in zavajajoča je včasih literatura in s čim se človek sooča, ko preučuje vojno zgodovino. Prášil je v svoji sicer odlični knjigi objavil posnetek topa *M. 16*, ki ga vidite na prvem mestu moje objave. Trdi, da je bil top fotografiran na položaju blizu nemškega mesta Reifenberg 12 km od francoske meje. Avstro-Ogrska naj bi ga namreč za nekaj časa posodila Nemcem. Ob pogledu na zemljevid sem se začudil, saj je Reifenberg od francoske meje oddaljen 12 km *zdaj*. Med 1. svetovno vojno, ko sta bili Alzacija in Lorena nemški, je bil precej globlje v Nemčiji, dlje od meje in od fronte, ki bi bila v tem primeru krepko zunaj njegovega dometa. Prášil je na naslednji strani objavil še eno fotografijo, ki naj bi prikazovala top *M. 16* v bližini avstrijskega kraja Dornbirn. Postavitev topa »in the middle of bumfuck nowhere« bližje Švici in Liechtensteinu kot italijanski fronti ima še manj smisla. Zadeva je bila tolikanj bolj sumljiva, ker je okolica topa na obeh fotografijah zelo podobna, kar sicer priznava tudi Prášil.
https://preview.redd.it/2879ta9pu8bg1.jpeg?width=640&format=pjpg&auto=webp&s=97fb14e3b607cae0e3d4e3da6647a8dd0ff9ed5d
Moje sume je potrdila razprava na forumu Prohereditate, kjer so razvozlali uganko. Reifenberg in Dornbirn zvenita sila podobno kot Rihemberk (danes Branik) in Dornberk, ki stojita zelo blizu drug drugega v Vipavski dolini in seveda gre za isti položaj, od koder je bilo mogoče čisto lepo streljati v italijansko zaledje. Poleg tega sem na strani ÖNB našel še prekrasne fotografije razstavljenega topa, ki se glede na opis in datum skladajo s prvo. Top je torej Italijanom grenil življenje na Krasu ali pa na Goriškem, seveda pod pogojem, da so iz njega tudi streljali.