Generalni direktor *Skodawerke AG* Karl von Škoda je spomladi 1915 obiskal belgijske utrdbe, ki so jih leto poprej Nemcem pomagali razbiti v njegovi tovarni razviti 30,5 cm možnarji *M. 11*. Videno je očitno nanj naredilo močan vtis, saj je po vrnitvi 25. aprila 1915 sklical sestanek z razvojnim oddelkom in mu naročil razvoj novega oblegovalnega orožja z največjim praktičnim kalibrom, dometom vsaj 15 km in mobilnostjo, primerljivo možnarju *M. 11*. Načrtovanja so se lotili največji Škodini strokovnjaki, med njimi tehnični direktor dipl. inž. dr. Oswald Dirmoser in njegov brat, dipl. inž. Richard Dirmoser. Škoda je projekt predložila na vojno ministrstvo in predlagala, da sama financira izdelavo havbice, vojska pa se obveže, da jo bo kupila, če bo ustrezala specifikacijam. Ministrstvo se je strinjalo in zaprosilo za izdelavo dveh kosov. Nakup je odobrilo 26. maja 1915, 9. julija 1915 pa je vojska podpisala naročilo.
**Specifikacije havbice**
Havbico so razvijali v največji tajnosti. Zasnova je bila v marsičem podobna možnarju *M. 11*, kar je gotovo pospešilo razvoj. Odločili so se za kaliber 381 mm. 6460 mm (17 kalibrov) dolga cev je skupaj z zaklepom tehtala 20.727 kg, od tega je bil zaklep težak 1.280 kg. Cev je bila elastično vpeta v zibko, ta pa je bila fiksno pritrjena na lafeto. Lafeta je tehtala 7.800 kg, zibka pa 9.800 kg. Odsun pri strelu sta ustavili dve hidravlični zavori, povratnik pa je cev po strelu vrnil v prvotni položaj. Havbica je stala na škatlastem podnožju, na katerem se je lahko vrtela v polnem krogu. Ena polovica podnožja je tehtala 21.000 kg, druga 22.200 kg. Za cevjo je bil nameščen polnilni mehanizem. Na podnožju je stal še žerjav z nosilnostjo 2 ton, ki so ga razen za nalaganje granat uporabljali tudi za pomoč pri sestavljanju in razstavljanju. Celotna havbica je tehtala 81.727 kg. Poimenovali so jo *38-cm-L/17-Belagerungshaubitze*, kasneje pa zasledimo ime *38-cm Haubitze M. 16*.
Havbica je izstreljevala granate *M. 16* z maso 746 kg, polnjene s 68 kg eksploziva. Največja dovoljena polnitev 47,5 kg brezdimnega smodnika v medeninastem tulcu je granato pognala iz cevi s hitrostjo 459 m/s, cilj pa je zadela s hitrostjo 385 m/s. Domet je znašal 3.600-15.000 m. Na najvišji točki strelne krivulje je bila granata 6 km visoko. Na voljo je bil tudi *Granatschrapnell M. 17* mase 605,8 kg, katerega začetna hitrost je znašala 520 m/s. Kasneje so v želji po povečanju dometa razvili lažje, 600 kg granate *M. 17*, ki so letele 17.000 m daleč, a se niso izkazale.
**Transport**
Škoda je zahteval, naj bo havbica enako mobilna kot skoraj štirikrat lažji možnar *M. 11*, ki je tehtal »le« 20.900 kg. Ponovno je na pomoč priskočil Ferdinand Porsche iz tovarne *Österreichischer Daimler Motoren AG*. Havbico so prevažali razstavljeno na štirih prikolicah: prikolica s cevjo in zaklepom je tehtala 38 ton, prikolica z lafeto in zibko 33 ton, prikolici z obema polovicama škatlastega podnožja pa 36,6 ton in 37,6 ton. Štiriosne prikolice, imenovane *Elektro-Fahrgestell M. 16*, so prazne tehtale 15.600 kg (po nekaterih virih 15.000 in 15.400 kg). Vsaka os je imela svoj elektromotor moči 15 KM. Vsaka prikolica je dobila svoj vlačilec *Artillerie-Generatorwagen M.16* (*Generatorzugwagen M. 16*). Izraz vlačilec ni povsem primeren, saj vozilo ni vleklo prikolice, pač pa je šestvaljni bencinski motor z močjo 150 KM in prostornino 20,3 litrov poganjal agregat, ta pa je z elektriko napajal elektromotorje na zadnji osi vlačilca in vseh oseh prikolic. Prikolico je bilo možno odklopiti od vlačilca in jo voziti samostojno, vlačilec pa je elektriko dovajal preko kabla. To je bilo uporabno na ostrih ovinkih ozkih gorskih cest, ki jih sklopljena vlačilec in prikolica ne bi mogla zvoziti. Celotna cestna kompozicija je tehtala 145,2 tone. Dodatne prikolice so nosile granate, vsaka po 20. Po pravilu je vsaka od prikolic dobila svoj vlačilec, vendar je na dobrih cestah in pri majhnem naklonu en vlačilec lahko poganjal dve prikolici. Z eno prikolico je vlačilec dosegal največje hitrosti 14-16 km/h in premagoval klance z naklonom največ 26 %. Z dvema je hitrost padla na 12 km/h, klanec pa je bil lahko največ 20 %. Na najstrmejšem možnem klancu je lahko vozil 1,35 km/h. Na tipičnih cestah zmerno hribovitega terena je vlačilec vsakih 100 km porabil 300 litrov bencina in 14 kg motornega olja.
SnooPeppers3187 on
Simply clever.
Odlična objava!
Rainfolder on
Mi se te prav ne zasluzimo, tak lepe kvalitetne poste delas vsako nedeljo. Hvala za ves trud.
Prav rad se skoraj vsako leto sprehajam po bovskem in okolici kobarida ter gledam po sledeh fronte. Te tvoje teme mi dajo se kako idejo, predvsem pa feeling kako je zgledalo takrat.
5 Comments
[1/3]
**Večje je boljše**
Generalni direktor *Skodawerke AG* Karl von Škoda je spomladi 1915 obiskal belgijske utrdbe, ki so jih leto poprej Nemcem pomagali razbiti v njegovi tovarni razviti 30,5 cm možnarji *M. 11*. Videno je očitno nanj naredilo močan vtis, saj je po vrnitvi 25. aprila 1915 sklical sestanek z razvojnim oddelkom in mu naročil razvoj novega oblegovalnega orožja z največjim praktičnim kalibrom, dometom vsaj 15 km in mobilnostjo, primerljivo možnarju *M. 11*. Načrtovanja so se lotili največji Škodini strokovnjaki, med njimi tehnični direktor dipl. inž. dr. Oswald Dirmoser in njegov brat, dipl. inž. Richard Dirmoser. Škoda je projekt predložila na vojno ministrstvo in predlagala, da sama financira izdelavo havbice, vojska pa se obveže, da jo bo kupila, če bo ustrezala specifikacijam. Ministrstvo se je strinjalo in zaprosilo za izdelavo dveh kosov. Nakup je odobrilo 26. maja 1915, 9. julija 1915 pa je vojska podpisala naročilo.
**Specifikacije havbice**
Havbico so razvijali v največji tajnosti. Zasnova je bila v marsičem podobna možnarju *M. 11*, kar je gotovo pospešilo razvoj. Odločili so se za kaliber 381 mm. 6460 mm (17 kalibrov) dolga cev je skupaj z zaklepom tehtala 20.727 kg, od tega je bil zaklep težak 1.280 kg. Cev je bila elastično vpeta v zibko, ta pa je bila fiksno pritrjena na lafeto. Lafeta je tehtala 7.800 kg, zibka pa 9.800 kg. Odsun pri strelu sta ustavili dve hidravlični zavori, povratnik pa je cev po strelu vrnil v prvotni položaj. Havbica je stala na škatlastem podnožju, na katerem se je lahko vrtela v polnem krogu. Ena polovica podnožja je tehtala 21.000 kg, druga 22.200 kg. Za cevjo je bil nameščen polnilni mehanizem. Na podnožju je stal še žerjav z nosilnostjo 2 ton, ki so ga razen za nalaganje granat uporabljali tudi za pomoč pri sestavljanju in razstavljanju. Celotna havbica je tehtala 81.727 kg. Poimenovali so jo *38-cm-L/17-Belagerungshaubitze*, kasneje pa zasledimo ime *38-cm Haubitze M. 16*.
Havbica je izstreljevala granate *M. 16* z maso 746 kg, polnjene s 68 kg eksploziva. Največja dovoljena polnitev 47,5 kg brezdimnega smodnika v medeninastem tulcu je granato pognala iz cevi s hitrostjo 459 m/s, cilj pa je zadela s hitrostjo 385 m/s. Domet je znašal 3.600-15.000 m. Na najvišji točki strelne krivulje je bila granata 6 km visoko. Na voljo je bil tudi *Granatschrapnell M. 17* mase 605,8 kg, katerega začetna hitrost je znašala 520 m/s. Kasneje so v želji po povečanju dometa razvili lažje, 600 kg granate *M. 17*, ki so letele 17.000 m daleč, a se niso izkazale.
**Transport**
Škoda je zahteval, naj bo havbica enako mobilna kot skoraj štirikrat lažji možnar *M. 11*, ki je tehtal »le« 20.900 kg. Ponovno je na pomoč priskočil Ferdinand Porsche iz tovarne *Österreichischer Daimler Motoren AG*. Havbico so prevažali razstavljeno na štirih prikolicah: prikolica s cevjo in zaklepom je tehtala 38 ton, prikolica z lafeto in zibko 33 ton, prikolici z obema polovicama škatlastega podnožja pa 36,6 ton in 37,6 ton. Štiriosne prikolice, imenovane *Elektro-Fahrgestell M. 16*, so prazne tehtale 15.600 kg (po nekaterih virih 15.000 in 15.400 kg). Vsaka os je imela svoj elektromotor moči 15 KM. Vsaka prikolica je dobila svoj vlačilec *Artillerie-Generatorwagen M.16* (*Generatorzugwagen M. 16*). Izraz vlačilec ni povsem primeren, saj vozilo ni vleklo prikolice, pač pa je šestvaljni bencinski motor z močjo 150 KM in prostornino 20,3 litrov poganjal agregat, ta pa je z elektriko napajal elektromotorje na zadnji osi vlačilca in vseh oseh prikolic. Prikolico je bilo možno odklopiti od vlačilca in jo voziti samostojno, vlačilec pa je elektriko dovajal preko kabla. To je bilo uporabno na ostrih ovinkih ozkih gorskih cest, ki jih sklopljena vlačilec in prikolica ne bi mogla zvoziti. Celotna cestna kompozicija je tehtala 145,2 tone. Dodatne prikolice so nosile granate, vsaka po 20. Po pravilu je vsaka od prikolic dobila svoj vlačilec, vendar je na dobrih cestah in pri majhnem naklonu en vlačilec lahko poganjal dve prikolici. Z eno prikolico je vlačilec dosegal največje hitrosti 14-16 km/h in premagoval klance z naklonom največ 26 %. Z dvema je hitrost padla na 12 km/h, klanec pa je bil lahko največ 20 %. Na najstrmejšem možnem klancu je lahko vozil 1,35 km/h. Na tipičnih cestah zmerno hribovitega terena je vlačilec vsakih 100 km porabil 300 litrov bencina in 14 kg motornega olja.
Simply clever.
Odlična objava!
Mi se te prav ne zasluzimo, tak lepe kvalitetne poste delas vsako nedeljo. Hvala za ves trud.
Prav rad se skoraj vsako leto sprehajam po bovskem in okolici kobarida ter gledam po sledeh fronte. Te tvoje teme mi dajo se kako idejo, predvsem pa feeling kako je zgledalo takrat.
Hvala lepa za zelo zanimivo branje 👌
Ko še niso poznali naglušnikov, boga ušesa..